Alen Kužat

Sem Alen Kužat, rojen 7. 8. 1991 v Ljubljani. S plesom sem se prvič srečal že v mali šoli, saj sta na našo Osnovno šolo Vavta vas prihajala poučevat Boris in Mateja Janičijevič iz Plesne šole Urška Novo mesto. Sledil je nekajletni premor, nato pa me je zopet potegnilo nazaj v plesne vode. V 4. razredu osnovne šole sem nadaljeval s plesnimi tečaji pri Borisu in Mateji, le da sem zamenjal lokacijo in se pričel voziti v Novo mesto. Na tečajih smo se posvečali predvsem plesom v skupini, vmes pa se je že znal vrinit tudi kakšen angleški valček. Ob koncu šolskega leta smo imeli plesne produkcije, kjer smo vsi pokazali, kaj smo se tekom leta naučili. Seveda so tam pokazali svoje znanje tudi športni plesalci (plesalci standardnih in latinsko-ameriških plesov). Ob pogledu na njih sem takoj vedel, da bi tudi sam rad to počel. Leta 2002 sta mi Boris in Mateja predstavila mojo soplesalko Tinkaro Pavlin. Tako se je začelo. Kar naenkrat niso bile več plesne vaje, ampak plesni treningi. Število voženj v Novo mesto pa se je povečalo iz enkrat na dvakrat tedensko, kasneje pa sem imel v povprečju 5 treningov na teden. Ljubezen do plesa pa je vse bolj rasla. Kmalu sva se pridružila Plesnemu klubu Novo mesto, kjer so bili na jedilniku samo športni plesi, najina nova trenerja pa sta postala Peter Majzelj in Maja Geršak.

Prva tekma, s katero sva otvorila najino tekmovalno kariero, je bila Open tekma v Mariboru leta 2003. Takrat sva prav zares postala športna plesalca.  Začela sva obiskovati tekme v Sloveniji in tudi v tujini. Treninge  nisva obiskovala samo v Novem mestu, ampak sva se vozila tudi v Plesno šolo Urška v Ljubljani. Tam sta naju trenirali Nataša Ambrož in Barbara Nagode Ambrož. Tako kot pri ostalih športih, smo se tudi mi med letom udeleževali različnih priprav (tudi na mednarodni ravni), ki so trajale od 5 do 8 dni. Običajno so bile priprave deljene na tehnične in kondicijske. Slednje sem imel še posebno rad. Konec  gimnazije pa sva se s Tinkaro odločila, da nekako zaključiva s tekmovalnim plesom ter se posvetiva še drugim stvarem, ki naju veselijo. Na steni moje sobe še danes visijo medalje v spomin na to obdobje.

Sedaj sem star 24 let in se pripravljam na zagovor svoje magistrske naloge na Fakulteti za farmacijo v Ljubljani. Plesna zapuščina je zares ogromna. Skozi obdobje športnega plesa sem se veliko naučil o samem življenju, pridobil  nova poznanstva in prijateljstva, naučil sem se discipline in še bi lahko našteval. Zares dobra stvari pri plesu je ta, da je kot vožnja s kolesom – plesne gibe ne pozabiš nikoli. Po zaključeni plesni karieri tako na primer ni minil niti dan, da ne bi zjutraj odplesal vsaj kakšen samba korak na poti iz postelje do hladilnika. (smeh).

Jernej Picelj

Obdobje 10ih let (1994–2004), ki sem jih preživel v PK Novo mesto je prežeto z veliko spomini in izkušnjami, ki mi še dandanes pridejo prav. Predvsem sem s treniranjem športnega plesa pridobil dober vpogled v odnos med moškim in žensko, naučil sem se poslušati in čutiti lastno telo, dobil sem delovne navade in še danes svoj teden zapolnim z vsaj štirimi treningi tedensko. Ples mi je pomagal tudi pri fizičnem razvoju, saj je celovit šport za katerega potrebuješ širok spekter sposobnosti. Med tednom sem treniral sam v Novem mestu, ker sem se tu šolal v Gimnaziji Novo mesto – športni oddelek, od petka do ponedeljka pa sem samostojno živel v Mariboru, kjer sem treniral s plesalko. Po končani karieri športnega plesa sem treniral hip hop in se z ekipo prebil na svetovno prvenstvo. To pa mi ne bi uspelo, če ne bi prej treniral športnega plesa, saj je bil prehod bistveno lažji. Zaradi vseh tekmovanj športnega plesa, ki so se vrstila večkrat na mesec, sem pridobil samozavest za nastopanje pred publiko in večjim občinstvom. Največji nastop, ki sem ga opravil, je bil s skupino Siddharta na stadionu v Stožicah pred več kot deset tisoč glavo množico. Preizkusil sem se tudi kot trener standardnih plesov, kondicijski trener in učitelj družabnih plesov v PK Novo mesto. Zaradi študija in študentske izmenjave na Dansko, v klubu nisem deloval dalj časa. Zaključil sem študij ekonomije, trenutno pa opravljam diferencialne izpite za logopeda. Delam v maminem podjetju in uživam življenje.

Ines Darovec

Ples me je spremljal od otroških let do konca srednje šole. V plesni dvorani sem preživela večino popoldnevov in takrat si življenja brez treningov ter plesnega udejstvovanja sploh nisem znala zamišljati. Poleg piljenja plesnih korakov mi je dvorana Marof predstavljala tudi družaben in sproščujoč prostor, kjer sem bila vedno v dobri družbi. Ko sedaj pomislim na to, kaj športni ples sploh je, mi v glavo šine veliko več kot le podoba dveh, ki se držita za roke in v ritmu stopicljata naučene korake. Gre za povezanost članov kluba, pripadnost skupini, trdo delo, ki na prvi pogled sploh ni povezano s plesom, disciplino, red, usklajenost med partnerjema, urejenost, poslušnost (do trenerjev, soplesalca in ostalih plesalcev), zabavo, spoznavanje samega sebe in še in še. Prepričana sem, da ima ples, pa naj bo to latinsko-ameriški, standardni, hip hop, swing, step ali samo občasno sukanje bokov v diskoteki, zgolj pozitivne učinke na posameznika.

S plesom se že dolgo ne ukvarjam resno, imam pa na svojo plesno pot lepe spomine in se še vedno z veseljem zavrtim ob dobri glasbi.

Jana Šter

Ples mi predstavlja srečo. Je nepogrešljivi del mojega življenja že od malih nog. Z njim sem se začela ukvarjati iz ljubezni do gibanja in glasbe. Pri desetih letih sem se začela s plesom ukvarjati resneje in pogosteje. Treningi v Plesnem klubu Novo mesto so zame predstavljali ure srečnega odklopa od vsakdanjih težav(ic) in uživanje ob dobri glasbi ter družbi. Skozi plesne treninge sem se razvijala tako plesno kot tudi socialno. Plesni treningi so me naučili potrpežljivosti, natančnosti in vztrajnosti. Ples me je tudi naučil sprejeti moje telo in razumeti njegove potrebe in omejitve. Skozi treninge športnega plesa sem se naučila tudi sodelovanja in prilagajanja.

Larisa Husič

Sem Larisa Husič, stara sem 21 let in prihajam iz Bele krajine, natančneje iz Črnomlja.
Moja plesna pot se je začela leta 2008 v Plesnem klubu Novo Mesto pod okriljem Maje Geršak in Petra Majzlja. Od tistega trenutka naprej je ples zame življenje, je del mojega vsakdana in moje vodilo k sreči. V klub sem prišla kot solistka, leto in pol kasneje pa sem svoje znanje začela izpopolnjevati s plesalcem Gašperjem Tomanom. Hitro sva se ujela, kar so dokazovali tudi dosežki na tekmah. Najini treningi so potekali vsak dan po vsaj tri ure. Ker v Črnomlju nisva imela plesne šole, sva se zato na treninge dvakrat tedensko odpeljala v Novo mesto in dvakrat tedensko v Ljubljano. Najino trdo delo naju je pripeljalo vse do finala državnega prvenstva v latinsko-ameriških plesih med starejšimi mladinci. Skupno plesno pot sva zaradi različnih ambicij končala leta 2014 v kategoriji članov.

Znanje, ki sva ga pridobila skozi treninge plesa, sva prenašala tudi na mlajše in starejše pare v Črnomlju. Imela sva skupino družabnih plesov in salse ter individualne ure za mladoporočence.
Trenutno je moj drugi dom Plesna šola Urška Ljubljana, kjer treniram in delam za uresničitev svojega cilja.

Petra Kavšek in Matija Omejec

Plesni klub Novo mesto imava v zelo lepem spominu. Kot dijaka Srednje šole Josipa Jurčiča Ivančna Gorica sva zaradi prigovarjanja in izrednega interesa najine učiteljice plesne dejavnosti na omenjeni šoli, pričela obiskovati individualne ure pri tedanjima trenerjema PK NM Petru Majzlju in Maji Geršak. Ne glede na to, da sva pričela s pravimi plesnimi koraki dokaj pozno, sva bila v klub zelo lepo sprejeta. Vzdušje je bilo fenomenalno, že sam občutek, da si del plesne ekipe, kjer vsi okoli tebe plešejo kot pravi profesionalci, nama je dal zagona in energije, da sva iz sebe ustvarila pravi ‘plesni bitji’, ki brez plesa skorajda ne moreta več živeti. Prav zato sva se že kmalu vključila tudi v skupinske kondicijske in tehnične treninge, kjer sva oblikovala svoje telo, obenem pa se naučila tudi discipline. Nemalokrat so se doma spraševali, kako bova vse to zmogla, saj sva poleg gimnazije obiskovala še številne druge dejavnosti. Pa vendar naj nagovoriva vse starše, ki se bojijo, da bi bil otrok zaradi številnih dejavnosti preveč izčrpan za šolske obveznosti, da se je pri nama zgodilo ravno obratno. Prav v času najštevilnejših treningov v PK NM so sorazmerno rastli tudi rezultati na šolskem področju, saj sva se naučila učinkovitega razporejanja časa. Domov sva hodila polna energije, saj sva jo s plesom vedno samo pridobila! To je težko razložiti in marsikdo tega ne verjame, dokler sam ne preizkusi.

V Plesnem klubu Novo mesto sva pridobila nove prijatelje in znance, s katerimi smo še vedno v stiku. S pridobljenim plesnim znanjem sva navdušila tudi sovrstnike na srednji šoli. Ples nama je tako zelo prirastel k srcu, da sva skupaj s srednješolsko plesno dejavnostjo priredila tudi nekaj plesnih predstav in mjuziklov. Plesno znanje sva in ga še vedno rada prenašava tako na mlajše kot tudi na starejše plesne navdušence, saj za ples nisi nikoli premlad in nikoli prestar.

Sedaj sva že študenta, tik pred diplomama, in vendar naju je ples združeval tudi skozi celotno študijsko obdobje. Kljub temu, da je bilo časa zaradi študentskega dela in težkih izpitov vedno manj, sva prav skozi ples dobivala novo moč in energijo za učenje. Še vedno velja, da se pokličeva in zmeniva ‘za en ples’, kadar ima kdo od naju slab dan. Ples odžene vse skrbi in je najboljše zdravilo za vsakega izmed nas. Želiva, da bi to spoznali tudi ostali plesni navdušenci in starši otrok.